Branko Elsner že dobrih 20 let na Nogometni zvezi Slovenije skrbi za usposabljanje slovenskih nogometnih trenerjev. Največ zaslug za to ima njegov oče, legenda ne le slovenskega nogometa, prav tako Branko Elsner.

Branko Elsner mlajši je na začetku večinoma sodeloval pri delu z mlajšimi selekcijami, vodil pa je tudi žensko reprezentanco v prvih kvalifikacijah za svetovno prvenstvo. Februarja naslednje leto odhaja v pokoj, a kot nam je razkril v pogovoru, se iz nogometa ne bo povsem umaknil.

Prihajate iz družine, ki je zelo povezana z nogometom. Je bilo pri vas sploh mogoče, da bi se usmerili v kakšen drug šport?

Začel sem kot plavalec pri PK Ljubljana. Ko smo se preselili v Innsbruck, kjer je bil oče trener, pa sem plavanje opustil in se usmeril v nogomet. Trenersko kariero sem začel zgodaj, pri devetnajstih letih. Leta 1975 sem namreč opravil prvo usposabljanje za nogometnega trenerja in takoj dobil priložnost v otroški nogometni šoli v NK Slovan.

Kako velika je bila vloga očeta, nogometne legende, pri vašem razvoju in delu, ki ste ga opravljali in ga še vedno opravljate?

Oče je bilo veliko časa odsoten. Ko pa je bil prisoten, so bili njegovi nasveti izredno pomembni. Imel sem srečo, da je bil prisoten pri mojih trenerskih začetkih, saj je bil vodja tehničnega oziroma trenerskega oddelka NK Slovan. Tako sem pod njegovim nadzorom in nadzorom še nekaterih starejših trenerjev naredil prve trenerske korake v karieri.

Dotakniva se malce podrobneje vašega trenerskega dela. Trenirali ste mlade selekcije, usmerili ste se v ženski nogomet, v nadaljevanju pa v izobraževanje trenerjev.

Kot sem že omenil, sem začel v NK Slovan, takrat kot zunanji oziroma amaterski trener. Štiri leta sem opravljal tudi vlogo profesionalnega trenerja v NK Svoboda Vič, krajše obdobje tudi v Slovanu. V vmesnem obdobju, ko sem bil učitelj športne vzgoje na Osnovni šoli Prule, pa sem bil tudi trener na Iliriji, kjer sem se večinoma ukvarjal z mlajšimi selekcijami. V članski klubski nogomet sem bil resno vpet le leto in pol, v že omenjenem obdobju v NK Svoboda Vič, ko sem vskočil ob menjavah glavnih trenerjev. V vmesnem obdobju me je k sodelovanju povabila Ljubljanska nogometna podzveza, ne vem, ali je nekdo prepoznal mojo kakovost ali pa je bilo to povezano z mojim priimkom. Bili smo kar uspešni, leta 1971 smo postali tudi državni pionirski prvaki. Šlo je za občasne projeke, v katerih sem pogosto sodeloval z Mahmudom Kapidžičem, ki me je kasneje povabil tudi k sodelovanju pri reprezentancah mlajših kategorij od U15 do U18. Bila sva kar precej uspešna, med drugim sva se leta 1995 z reprezentanco U16 uvrstila na evropsko prvenstvo v Belgiji. V vmesnem času so me v sezoni 1993/94 povabili k sodelovanju z žensko reprezentanco, najbolj aktiven na tem področju je bil kolega Rudi Corn. To je bilo obdobje, v katerem se je začel vzpostavljati slovenski ženski klubski nogomet, reprezentanca pa je nastopila v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo. Moram poudariti, da je bila ženska izbrana vrsta takrat res še povsem na začetku svoje poti. Počasi se je sicer razvijala, toda današnje strokovno delo in znanje igralk sta na mnogo višji ravni kot takrat. Imeli smo sicer nekaj starejših igralk, ki so igrale v nekaterih jugoslovanskih klubih, vendar tudi nekaj mlajših, ki pa niso imele izkušenj in tekmovalnega znanja, zaradi česar tudi v kvalifikacijah nismo mogli biti uspešni. Po omenjenem sodelovanju z mlajšimi reprezentancami pa se je počasi začelo moje sodelovanje z Nogometno zvezo Slovenije, v prvem obdobju sem sodeloval kot inštruktor, iskali smo talente za uvrstitev v reprezentanco, po letu 1999 pa sem prevzel odgovornost za usposabljanje nogometnih trenerjev, kar počnem še danes.

Če se za trenutek vrneva k ženski reprezentanci. Glede na to, da ste bili med začetniki slovenskega ženskega nogometa v Sloveniji, verjetno zdaj z navdušenjem spremljate razvoj slovenske ženske ekipe, ki je v zadnjih letih opozorila nase?

Napredek je izjemen, vsaj pri ženski A in mlajših reprezentancah. Vidi se delo Nogometne zveze Slovenije, ki v okviru različnih projektov pomaga dekletom, da lahko osvojijo zelo dobra znanja, ki jih potem prenašajo na zelenico. Eden takšnih projektov je dekliški nogometni oddelek na Gimnaziji Šiška in v Šolskem centru za pošto, ekonomijo in telekomunikacije Ljubljana. Dekleta, ki obiskujejo nogometni oddelek, lahko igrajo in trenirajo na mnogo višji ravni kot dekleta, ki so v klubih, saj je njihova obremenitev občutno višja in bolj profesionalna. Posledice takšnega treninga in tudi strokovnega dela so vidne na rezultatih reprezentance. Po drugi strani pa se bojim, da je klubsko delo še vedno preveč amatersko za nadaljnji razvoj.

Bi bila morda rešitev to, da bi veliki klubi, ki jih poznamo v moški konkurenci, imeli tudi ženske ekipe?

Nekaj delati na silo ni produktivno. V Evropi so veliki klubi ugotovili, da je povezanost žensk z nogometom izrednega pomena. Vloga deklet in žensk, ki so trenirale nogomet, je pomembna, ko se njihovi otroci začnejo ukvarjati z nogometom, saj zaradi izkušenj svojih mam pridejo na trening tudi, ko je slabo vreme, medtem ko pri tistih starših, ki nimajo takšnih izkušenj, otroci v slabih vremenskih razmerah pogosteje ostanejo doma.

Strokovno delo je zelo pomembno. Kako željni znanja so slovenski trenerji?

Ko pridejo na prvo usposabljanje za pridobitev strokovnega naziva, mnogi mislijo, da o tem športu vedo vse, ko pa se soočijo z realnostjo, se stvari spremenijo. Do tega po navadi pride, ko začnejo delati z otroki, saj so pri tem potrebna dodatna pedagoška znanja. Nekateri trenerji so pri tem odlični, spet drugi niso primerni za delo z otroki in mlajšimi starostnimi kategorijami. Tako kot nekateri trenerji nikoli ne bodo dobri članski trenerji, ker imajo večji dar za delo z mlajšimi kategorijami.

Kako pomembna za uspeh pri trenerskem delu je želja po njegovem opravljanju?

Da, to je zelo pomembno. Moj brat Marko ni nikoli želel postati trener, eden od njegovih sinov Luka je to želel in stopa po tej poti, spet drugi, Rok, te želje nima. Vedno je pomembno, da si nekdo želi postati trener, to velja tudi za vrhunske nogometaše. Dejstvo je, da imajo danes nogometaši, ki pridejo na usposabljanje za trenerja, veliko informacij o treniranju. Med igralsko kariero so jim namreč trenerji morali predočiti, zakaj kakšno stvar delajo, zakaj so te stvari pomembne, kje lahko napredujejo, medtem ko tega pred 30 leti ni bilo. Znanja in informacije, ki so jih pridobili kot igralci, so izrednega pomena. Ni pa dobro prehitevati. Tisti, ki bi radi postali trenerji članskih ekip takoj po zaključku igralske kariere, kot njihovi trenerji pogosto ne bodo uspešni.

Kaj je tisto, kar je najbolj vplivalo na razvoj nogometa in nogometnih trenerjev v Sloveniji?

Že v Jugoslaviji smo imeli sistem usposabljanja trenerjev, ki je bil na precej visoki ravni. Takratne zahteve za to, da si lahko postal trener ekipe v prvi zvezni ligi, so bile mnogo večje, kot so danes. Vse to je predstavljalo osnovo za naše delo. Izobraževanje in usposabljanje trenerjev sta bila najprej vezana na Institut za šport, ki je deloval v okviru takratne Visoke šole za telesno kulturo v Ljubljani, kasneje pa na Fakulteti za šport. Vsak, ki je želel voditi ekipo v prvi zvezni ligi, je moral imeti visokošolsko izobrazbo, samo za amaterske kadre pa je bilo dovolj usposabljanje na različnih tečajih. Leta 1994, ko je Uefa predstavila vizijo o tem, kako naj bi bila videti usposabljanja trenerjev po Evropi, mi večjih težav s tem nismo imeli. Naš sistem je namreč vključeval časovno daljša usposabljanja, pa tudi znanja, ki smo jih takrat pridobivali, so bila na višji ravni, kot jih je zahtevala Uefa. Na podlagi Uefinih zahtev so usposabljanja prešla pod okrilje Nogometne zveze Slovenije, vsekakor pa še vedno sodelujemo z različnimi zunanjimi partnerji, kot so visokošolske in univerzitetne ustanove. Prav je, da z njimi sodelujemo in njihovo znanje tudi uporabljamo.

Februarja se boste upokojili. Ali se boste popolnoma umaknili od dela, ki ga opravljate, ali boste še vedno sodelovali in pri tem na neki način pomagali svojim naslednikom?

Ko sem pred časom najavil odhod v pokoj, te želje nisem imel. Ko pa je vodstvo kasneje prišlo do mene s prošnjo po nadaljnjem občasnem sodelovanju, sem v to privolil. Mislim, da lahko kakšno leto ali dve s svojimi izkušnjami še pomagam mlajšim kolegom, čez leto ali dve pa bo moje znanje, če ga ne bom dopolnjeval, zastaralo in potem se bo treba zahvaliti za sodelovanje. Če pa bom sam pri sebi ugotovil, da me to delo še vedno zanima, potem ne vem, zakaj ga ne bi nadaljeval.

Vseeno pa se neka zgodba končuje. Veliko ste pripomogli k razvoju slovenskega nogometa, kaj pa se vam je tako v pozitivnem kot negativnem smislu pri tem najbolj vtisnilo v spomin?

Razveseljujejo me vsi uspehi, ki so jih dosegli trenerji, s katerimi sem hodil po njihovi poti usposabljanja. Jasno je, da se mora v določenem trenutku več stvari poklopiti. Nogometni klub Maribor ne bi nikoli dosegel uspehov, kot jih je, če se vsi koščki sestavljanke, torej okolica, organizacija kluba, trenerski in igralski kader, ne bi v nekem trenutku sestavili v celoto. Žalosti pa me, da usposobljenim trenerjem z izkušnjami in znanjem ter idejami o napredku klubi s svojo organizacijsko strukturo ne morejo slediti. Nogometni klub Mura sledi idejam strokovnega in trenerskega kadra, kar ga je tudi pripeljalo do uspehov. Prepričan sem, da bi še marsikateri klub tako organizacijsko kot finančno temu lahko sledil. A situacija je takšna, kakršna je, dejstvo pa je, da morajo imeti trenerji tudi srečo, da pridejo v okolje, v katerem lahko s svojim znanjem in izkušnjami pripomorejo k doseganju dobrih rezultatov.

Dotaknimo se še trenerske organizacije. Bi se morali trenerji bolj povezati med sabo, bi bili s tem bolj vplivni v slovenskem nogometu?

Kot član nadzornega odbora evropskih trenerskih organizacij poznam številne trenerske organizacije in menim, da je naša organiziranost zelo dobra. Če se dotaknem teme, ki ste jo izpostavili v vprašanju, pa menim, da bi se trenerska organizacija lahko bolj izpostavila, predvsem ob vprašanjih, povezanih s stroko. Ne glede na to pa mislim, da dobro sodeluje z Nogometno zvezo Slovenije, pomaga pri usposabljanju trenerjev, imamo tudi nekaj skupnih projektov, in ko bo prišlo do njihove realizacije, bomo lahko še bolj pomagali trenerjem pri njihovem razvoju.

Prispevek iz decembrske številke revije Naš nogomet.
Tekst: Marjeta Hočevar
Foto: MAl