Ljudski vrt je v sezoni 2016/17 spominjal na pravo zbiralnico lovorik. Članska ekipa je še štirinajstič postala državni prvak, B ekipa je bila najboljša v 3. SNL sever, še bolje pa je šlo mladinskim selekcijam. Mladinci so osvojili pokalno krono in so bili praktično vse do zadnjega v igri za naslov državnega prvaka, s katerim pa se lahko pohvalita mlajši selekciji. »Petnajstletniki« so prvič v sezoni brez zmage ostali šele v povratni finalni tekmi, a poraz z Domžalčani ni vplival na končni razplet, odlično pa je šlo tudi kadetskemu moštvu.

Kadeti so po sezoni premora še šestič sezono sklenili na vrhu ligaške razpredelnice, četa trenerja Milana Žurmana pa je navduševala predvsem v drugi polovici sezone, saj so vijoličasti v trinajstih tekmah nanizali kar dvanajst zmag, točko pa je v dvoboju s prvakom odščipnil zgolj velenjski Rudar. S spomladansko serijo so mladi Mariborčani izničili zaostanek za Domžalčani in jih po zadnjem krogu pustili osem točk za svojim hrbtom. Žurmanova četa je z uspešno sezono pristavila tudi pomemben delež k slavju v skupni konkurenci kadetskega in mladinskega prvenstva ter mariborski mladinski selekciji priigrala jesenski nastop v UEFA Mladinski ligi prvakov.

V slogu članskega moštva ste naslov kadetskega prvaka po sezoni premora vrnili v Maribor.
Ekipa je letos, predvsem pa v drugem delu sezone, igrala na visokem nivoju. Igralci so dali maksimum in spomladi nismo izgubili tekme. Dvignili smo nivo discipline v igri in gibanja brez žoge. Imamo nekaj zelo dobrih nogometašev in tudi sam sem zelo zadovoljen.

Še lani ste vodili selekcijo do petnajst let, pred pričetkom sezone ste prevzeli vodenje kadetskega moštva.
Po dvajsetih letih sem se vrnil v Maribor. Gledal sem veliko mladinskih tekem in po letih v tujini sem opazil, da se na tujem veliko več teče, pri nas pa imamo več kakovostnih nogometašev z več znanja. Dejal sem si, da moram spremeniti mentaliteto ter dati več poudarka na delu s posamezniki in področju dinamične tehnike. Več je bilo treninga in mislim, da nam je to v letošnji sezoni odlično uspelo. Več je bilo gibanja brez žoge, storili smo korak naprej pri dinamičnosti tehnike. Sam v nogometu gledam tri stvari, torej talent, gibanje brez žoge in tehnično znanje. Ne izmišljam tople vode, vendar je to osnova.

Ne zgodi se velikokrat, da bi bilo kadetsko prvenstvo odločeno že nekaj krogov pred koncem.
Po prvem delu sezone smo za Domžalami zaostajali kar osem točk. Moram pa poudariti, da imam v moštvu štirinajst mlajših nogometašev letnika 2001, ki se jeseni očitno še niso privadili na zahteve kadetske lige, saj le-ta v primerjavi s tekmovanjem U15 zahteva precejšen preskok. Več je poudarka na fiziki, potrebno se je privaditi na hitrejši nogomet. V pripravah na drugi del sezone smo vse to nadoknadili in na igrišču pokazali, da smo zasluženo na prvem mestu.

Verjetno ta dosežek šteje še toliko več, ker lahko z dobršnim delom generacije dosežek še nadgradite v prihodnji sezoni? Praktično polovica nosilcev igre je rojena leta 2001.
Horvat in Kukovec sta bila najboljša strelca in v ekipi imamo še nekaj velikih talentov. Menim, da je letošnja sezona dobra podlaga. Če bodo fantje zavzeti in bodo tudi v prihodnje delali tako trdo, lahko čez tri ali štiri leta pričakujem tri, štiri igralce v članskem moštvu.

Je bilo mlajše nogometaše še nekoliko lažje vključiti v kadetsko moštvo tudi zaradi dejstva, ker ste jih dodobra spoznali v lanski sezoni, v selekciji do 15 let?
Uvodoma je bilo nekaj težav, saj se je prve tri mesece poznalo, da so se morali fantje navaditi na moj način dela, ki je po mojem mnenju zelo zahteven. Od otrok zahtevam ogromno, saj ob tekmi trenirajo šest ali sedemkrat tedensko. Na vsakem treningu se dela maksimalno. V prvih dveh, treh mesecih je bilo nekaj težav, dokler se njihov organizem ni privadila na zahteve. Moje delo so dobro sprejeli in nato je šlo brez težav.

Razpolagate s talentirano generacijo,v kateri najdemo tudi reprezentante. Nič drugače ni bilo niti v minulih letih, a kljub temu je Maribor v skupni konkurenci SKL in SML slavil prvič po sedmih letih.
Potrebno se je zavedati, da tudi drugi klubi ne spijo. Delajo tudi v Bravu, Domžalah, Olimpiji, nič drugače ni niti na Primorskem, v Kopru in Novi Gorici. Talentov je veliko. Letos smo prekinili niz in prevlado Domžalčanov, ki so bili dominantni zadnjih pet sezon. Z izkupičkom v prvem letu smo zagotovo zadovoljni.

Pa se je v letošnji sezoni napram prejšnjim spremenil tudi način dela?
Trenerji se z vodjo nogometne šole vsak dan pogovarjamo o nogometu. V sistem smo za te starostne kategorije dodali dodatne treninge. Še več vlagamo v delo.

V vitrinah Maribora so pristale štiri mladinske trofeje. Kaj pa trofeje pomenijo in prinašajo za razvoj mladih nogometašev?
Mnenja sem, da ni toliko pomembno prvo mesto, ampak to, kaj bo s temi s temi igralci čez nekaj let. Bodo igrali v članskem moštvu ali ne? Zagotovo lovorike prinesejo potrditev dobrega dela, a dajo tudi nekaj pritiska na pleča igralcev. Tedaj lahko vidimo, kako se igralci obnašajo, ko se moštvo bori za prvo mesto.

Kaj pa trofeje pomenijo trenerjem, ki delujete v mladinskem nogometu?
Lovorike zame pomenijo veliko nagrado in potrditev dobrega dela, ki je na koncu tudi nagrajeno. Zagotovo sem ponosen na svoje fante. Naslovi so pokazatelj, da kot trener skozi sezono dobro delaš, čeprav se včasih zgodi, da delaš dobro, pa na koncu vseeno nisi prvi. Vseeno pa da uspeh nekakšno potrditev.

Pomenijo igralcem in trenerjem več domače trofeje ali odmevni uspehi na turnirjih v tujini?
Lepo je, če si prvi v državi, to je lepo priznanje. Smo pa bili lani četrti na evropskem finalnem turnirju Nike Premier Cup in tam lahko vidimo, v kakšnem stanju so naši in tuji igralci. Ob tem smo se lahko pohvalili, da je bil Nino Kukovec med 190 igralci izbran za najboljšega. Letos smo se udeležili turnirja na Madžarskem in smo bili v konkurenci klubov kot so Partizan, Rijeka, Wisla na koncu tretji. Vidimo, da se lahko kosamo z evropskimi klubi, čeprav smo se turnirja udeležili z leto mlajšo generacijo. Večina drugih ekip je tekmovala z letnikom 2000, ki je močnejši v fizičnem smislu, mi pa smo se z njimi enakovredno kosali z leto mlajšo generacijo. To nam daje potrditev, da imamo v naših otrocih velik potencial.

V reprezentančnem nogometu so se razlike v kakovosti zmanjšale, kako pa je v mladinskem nogometu?
Kadetska liga je zelo izenačena. Vsaka tekma je specifična in v vsak obračun je potrebno iti z maksimalnim motivom. Spomladi se nam je zgodilo, da smo nanizali osem zmag, pa smo nato remizirali s predzadnjim Rudarjem. Vsako tekmo je potrebno odigrati na najvišjem nivoju, ni lahkih nasprotnikov. Ob tem ne smemo pozabiti, da to niso profesionalni nogometaši, gre še za mladostnike, ki imajo šolske obveznosti, prisoten je pritisk staršev, tukaj so še puberteta in ostale mladostniške težave. Moram jim čestitati, da v teh letih prenašajo ves ta pritisk. Je pa po mojem mnenju bolje, da pridejo na trening in tukaj sprostijo svoj adrenalin, kot pa da so prosti in ga sproščajo kje drugje. To je za njihova leta sicer nekaj normalnega, vendar jih je potrebno držati tudi pod kontrolo.

Kot ste dejali že sami, ste na turnirju Future Talents Cup, v močni konkurenci, osvojili tretje mesto. Kako je z razlikami na mednarodnem nivoju?
Dokazujemo, da se da posegati po mednarodnih uspehih. Kljub vsemu je NK Maribor velik klub, najboljši v Sloveniji, in institucija. Praktično vsi igralci se zavedajo, da je uspeh v Mariboru dobra podlaga za reprezentanco in tujino. Maribor je za vsakega igralca dobra odskočna deska.

V avstrijskem Kapfenbergu ste skrbeli tudi za mlade nogometaše. Avstrijci so v zadnjih letih v mladinskih kategorijah dosegli nekaj odmevnih uspehov, Salzburg je aktualni zmagovalec UEFA Mladinske lige prvakov.
V nogometno akademijo Kapfenberga sem se preselil leta 2004, ko se je ta projekt širom Avstrije tudi pričel. Pripeljali so veliko dobrih trenerjev, ki so jih tudi dobro plačali. Vemo, v tujini si vselej na preži in moraš biti boljši od domačega, sicer moraš oditi. Sam sem bil v Avstriji kar enajst let in pol, imel sem še veljavno pogodbo, a sem jo po klicu Zlatka Zahoviča prekinil, saj sem Mariborčan in sem tukaj tudi igral, Maribor je moj klub. Avstrijci so v zadnjih letih močno napredovali na področju tehnike. Veliko tečejo, a nimajo toliko znanja kot naši nogometaši, vendar so z napredkom na področju tehnike ter z vlaganjem v infrastrukturo in trenerje v desetih letih naredili velik uspeh. Vse starostne selekcije se uvrstijo na evropska in svetovna prvenstva, prebuja pa se tudi njihova članska izbrana vrsta.

Kje smo z Avstrijo na isti ravni, kje se lahko od njih učimo?
Še več moramo vlagati v infrastrukturo ter predvsem v mlajših selekcijah usposabljati trenerje. Če se vpraša mene, bi selekcijam med devetim in dvanajstim letom postavil najboljše trenerje. Avstrijci so po državi postavili devetindvajset nogometnih razredov, v katere so vključeni igralci med dvanajstim in štirinajstim letom. Tukaj so naredili preskok, saj lahko širom države izberejo najboljše nogometaše. Šele zatem gredo mladi igralci v najboljše akademije, do štirinajstega leta pa delajo z najboljšimi trenerji. Na tem področju se lahko od njih veliko naučimo, saj se lahko otroci med desetim in štirinajstim letom največ naučijo. Po prehodu v kadetsko selekcijo je poudarek že na taktiki.

Če primerjate delo s kadeti ali pa še mlajšimi nogometaši, z leti in tegobami, ki jih prinaša odraščanje, verjetno tudi vzgoja in prenašanje znanja postaja vse večji izziv?
Kot trener moraš biti na razpologo skozi celoten dan. Imeti moraš rad nogomet in svoje igralce, ki pa se morajo zavedati, kaj lahko govorijo in počnejo, kdaj se zafrkavamo in kdaj treniramo. Puberteta ima gotovo veliko vpliva, zato je potrebno paziti na besede in poskrbeti tudi za nekaj šale. Sam menim, da ima človek delo z mlajšimi že prirojeno. Potrebno je biti psiholog in pedagog. Najbolj pomembno je, da te otroci sprejmejo in če si pošten pri svojem delu, nimaš težav. Trener sem že dvajset let in še nikoli nisem imel težav s starši. Igralcem in staršem sem vselej na razpolago, a morajo biti starši na določeni razdalji, o ostalem odloča stroka.

V tujini opažamo, da priložnost v članskih ekipah dobivajo tudi šestnajstletniki, v Mariboru je slika nekoliko drugačna.
Maribor ima cilj vselej biti prvi in igrati prvi, vendar bomo z mladinskimi uspehi in s približanjem šole zahtevam članskega nogometa dobili garancijo, da se lahko upi že čez nekaj let priključijo članskemu moštvu.

Tudi v kadetski ekipi najdemo nekaj fantov, ki prihajajo z drugega konca Slovenije. Je delo z nogometaši, ki se šele spoznavajo z zahtevami kluba, dodaten izziv?
V Mariboru se dela drugače kot v ostalih klubih po državi. Več je poudarka na delu, več je tudi pritiska, na katerega se igralci morajo navadati. Morajo se zavedati, da je igranje za Maribor nekaj drugega kot za druge klube. Vse je na višjem nivoju, kar vidimo že v članskem pogonu. Vsak igralec, ki se preseli v Ljudski vrt, ima nekaj časa težave, da se privadi na zahteve.

Slovenija bo že čez nekaj mesecev gostila evropsko prvenstvo. Sloveli ste kot tehnično odlično podkovan igralec, za kar ima precej zaslug tudi igranje futsala. Danes se nogometaši z redkimi izjemami podajo na futsal igrišča. Kaj lahko futsal igrišče ponudi igralcu nogometa?
Nam je futsal igrišče dalo veliko, še več pa ulica. Igrali smo na dvorišču, med bloki, na neravni travnati površini, na asfaltu, kjer smo izbrusili tehnično znanje. Na ulici se moraš v določenih trenutkih znajti sam, danes pa je tako, da igralce zanimata šola in računalnik. Res je, da z njimi treniramo, vendar bodo morali tudi sami vlagati vase. V naši šoli že opažamo, da imajo nekateri igralci že osebne trenerje za področje koordinacije in atletike, kar prinaša dodaten napredek. To pozdravljam, saj je šel nogomet v smer, ko je postal že prava atletika. Iščemo igralce, ki so motorično na visokem nivoju, vendar potrebujemo tudi igralce z znanjem in nogometno inteligenco. Vsi ne morejo toliko teči, vendar mora biti večina vseeno predvsem delavcev.

Avtor: PDo
Foto: Ekipa24.si in NK Maribor