Gre za zelo majhno državo, ugotavljajo pri enem uglednejših časopisov, ki izhaja onstran Luže. Gre za sloviti New York Times, kjer je nogometna pot, ki jo je prehodila Kekova izbrana vrsta, požela zanimanje tudi na drugem koncu sveta.
Gre za narod, ki živi na območju, velikem kot New Jersey, ki je zgolj ena od 48 zveznih držav tamkajšnje politične ureditve. Kot ena od nasprotnic ZDA na 19. mundialu, je zanimanje za majhen biser sredi Evrope precejšnje. Kot ugotavljajo Američani ima navidez majhna država na sončni strani Alp številne ambasadorje širom po svetu. Športniki, kot eni najbolj zaslužnih za to, da ime Slovenija ponesejo naokoli, so tisti, ob katerih se je ustavil avtor članka. Martin Strel, kot neustrašen maratonski plavalec, Davo Krničar, kot prvi človek, ki je smučal z vrha Mount Everesta, številni izvrstni košarkarji, ki krojijo vrh severnoameriške košarkarske lige NBA ter 22 olimpijskih medalj je statistika, ki ji zavida tudi tako številčen narod, kot so Američani.
A tokrat je bil v ospredju nogomet. Kot opozarja tekstopisec, gre za najmanjšo državo udeleženko mundiala, pa vendar se bo le-ta pomerila z velikimi. »Ko smo na igrišču ne razmišljamo o tem, kako majhni smo,« je kapetan izbrane vrste Robert Koren zagotovil gostu. Še danes med ljudmi odmeva novembrska zmaga nad največjo državo na svetu. Ni pa to prvič, da Slovenija sodeluje na tako velikem tekmovanju. Tudi EP leta 2000 in SP 2002 sta dosežka, ki sta pisala nogometno zgodovino. In Maribor, kot srce nogometa v državi, je vsekakor pomemben faktor pri ponovnem vzponu med najboljših 32 na svetu. Nacionalni junaki so 18. novembra zasijali v vsem svojem blišču.
Nekdanji branilec in televizijski komentator, ki je še preteklo SP spremljal z mikrofonom v roki, se je tokrat znašel v povsem drugačni vlogi. »Verjel sem ves čas, vsako minuto tekme proti Rusiji. Sem zelo vesel in ponosen za moje fante,« pravi danes 48-letni Mariborčan Matjaž Kek.
Kot ugotavlja Christopher Clarey, pa slovenska izbrana vrsta ni Španija ali Brazilija, pač pa gre za moštvo, odvisno od kolektivne igre enajsterice kot moštva, ne pa kopice zvenečih imen. In to je dejstvo, ki ga fantje vseskozi poudarjajo. Kolektivnost in podrejenost skupini je odlika, ki jo je zmožna malo katera ekipa. Podrediti individualni interes zavoljo skupnega uspeha je ključ, ki izbrano vrsto dela tako složno in močno. Gre za kombinacijo odlične obrambe in kreativnosti v napadu.
Tudi številke so tiste, ki našim nasprotnikom jemljejo dih. Štirje goli v desetih kvalifikacijskih tekmah oči upirajo v mladega vratarja Samirja Handanoviča. »Imamo fante, ki igrajo v drugorazrednih evropskih klubih in so lačni uspeha. Edina možnost, da ga dosežejo je reprezentanca,« ugotavlja eden od domačih komentatorjev. Kar 21 od 23 imen igra na tujem, od prve enajsterice pa so nogometaši razkropljeni med sedem držav, vključno z Belgijo, Poljsko in Nemčijo.
Še ena od odlik te selekcije je v tem, da fantje igrajo skupaj vse od mlajših reprezentančnih akcij in sredi 20. let šele vstopajo v najboljša nogometna leta. »Nogomet se ne igra samo z nogami, ampak tudi z glavo in srcem,« je prepričan vezist, Valter Birsa. »Prijateljstvo je včasih vredno več, kot zvezde v moštvu.« In ravno kolektivnost je tista, ki se je morajo bati naši nasprotniki.
Kar je najbolj neverjetno, je dejstvo, da v ekipi ni prav nobenega posameznika, ki bi že nastopil na tako velikem tekmovanju. V osmih letih smo tako dobili popolnoma novi rod žogobrcev. »Nogometaši, ki so igrali na velikih tekmovanjih v letih 2000 in 2002 so bili proizvod jugoslovanskega nogometa, tukaj pa imamo fante, ki prihajajo s slovenskih nogometnih šol,« ponosno pove Aleš Zavrl, generalni sekretar NZS. In ti fantje bodo med 11. junijem in 11. julijem pisali nove zgodbe slovenskega športa.
Tekst: Andreja Potočnik
