Novogoričan se je v slovenski prvi ligi preizkusil že s 16 leti, nato pa Primorski zrak zamenjal za nizozemskega, od koder je prišel poziv za mladega napadalca. Kot pravi danes, je bila to zanj pomembna prelomnica, na še eno takšno pa čaka te dni, ko se z ostalo petindvajseterico pripravlja na pot v Afriko, kjer bi, kljub izvrstnim predstavam v Groningenu, lahko dodal še reprezentančni nastop. Do danes morda nekoliko zapostavljeni napadalec za slovensko izbrano vrsto namreč še ni nastopil.
Verjetno je želja vsakega nogometaša, da bi kdaj zaigral za člansko izbrano vrsto. Kakšni so občutki po tem, ko te je Kek uvrstil med 26?
Občutki so odlični. Če te selektor izbere med tiste, ki se lahko borijo za nastop na svetovnem prvenstvu, je to seveda nagrada zame. Potrudil se bom po svojih najboljših močeh, da ga prepričam še za skrčen seznam 23 najboljših.
Čeprav je Slovenija majhna, se verjetno ni lahko prebiti v izbrano vrsto? Kaj pričakuješ od povabila v Brunico? Se ti bodo izpolnile sanje?
Sanje se bodo izpolnile, v kolikor bom sedel na letalo in imel to srečo, da bi bil eden od 23 igralcev, ki bodo dejansko doživeli svetovno prvenstvo. V Brunicu je moja naloga dati vse od sebe in poskusiti prepričati selektorja, da sem prava izbira za Afriko.
Je to največ kar lahko športnik doseže v svoji karieri?
Če igraš za reprezentanco s ponosom oblečeš dres z državnim grbom. Definitivno pomeni igralcu več zastopati svojo državo, kot pa igrati za kakšen odmevnejši klub. Vseeno se mi zdi, da se lažje prebiješ v dobro klubsko sredino, kot pa dobiš selektorjevo povabilo. Tu je konkurenca na igralnih mestih še toliko večja.
Postaviti se ob bok Novakoviču, Dediču, Ljubijankiču in Pečniku, ki so vsak po svoje krojili reprezentančno zgodbo, ni vsakdanje doživetje.
Ni lahka naloga postaviti se ob bok takšnim igralcem, ki so si preko svojih iger ustvarili vsak svoje ime. Gre za nogometaše, ki so prispevali levji delež pri uvrstitvi Slovenije na SP, zatorej je biti med njimi velika čast.
Kaj pa je sicer odlika dobrega napadalca? Kaj mora imeti?
Imeti mora 'nos za gol', če se pošalim. Biti mora hiter, znati najti prazen prostor, se dobro postavljati.
V letošnji sezoni si enostavno eksplodirali. 13 prvenstvenih golov je za 21-letnika izjemen uspeh. Kje tiči skrivnost?
Skrivnost se skriva v samozavesti, ki mi daje na igrišču samozaupanje in drznost, ki ju napadalec mora imeti. Tudi trenerjevo zaupanje in več priložnosti na srečanjih pomaga, da rasteš kot nogometaš v konici napada.
Kakšna je razlika med igro na slovenskih zelenicah in v tujini?
Razlika je predvsem v hitrosti in taktiki.
Prestop v Groningen se je zgodil hitro, dva dni pred koncem prestopnega roka – kako so to sprejeli domači?
To se je zgodilo v nekaj dneh. Občutki so bili mešani. Domači so bili na eni strani veseli, mi privoščili to izkušnjo in želeli vse najboljše, po drugi strani pa bi raje, da ostanem v domačem okolju. Zame je bila to odlična priložnost za nadaljevanje razvoja kot napadalca in iz tega razloga sem jo zgrabil z obema rokama.
Kakšna je bila prva razlika med igro v Sloveniji in novem klubu? Kje si medtem najbolj napredoval?
Agresivnost in taktika sta tisti dve vrlini, kjer sem v tujini najbolj napredoval. Tudi organiziranost kluba v tujini je neprimerljiva s Slovenijo, čeprav so razmere tudi doma za mlade nogometaše dobre. Je pa res, da je lažje 'dosanjati' sanje na tujem, kjer imaš na kupu več strokovnjakov, ki skrbijo za tvoj razvoj.
Si od nekdaj sanjal o tujini, ali te je tujina prehitela?
Od nekdaj sem sanjal o tujini, nenazadnje so to sanje vsakega športnika. Preizkusiti se na tujih zelenicah, najti svoje kvalitete in zmožnosti so izziv, ki izven meja Slovenije vleče vsakogar.
Kateri trener ti je do sedaj dal največ oz. od katerega si se največ naučil?
Trije trenerji so krojili mojo športno pot. Sprva je to bil Sandor Markič iz NK Bilje, nato Borivoje Lučič v članskem moštvu HIT Gorice in Ron Jans, moj zdajšnji trener, ki je pokazal toliko zaupanja vame, da sem dobil precej več priložnosti na zelenici ter ob tem rasel kot nogometaš in utrjeval svojo samozavest preko zadetkov, ki sem jih dosegel v letošnji sezoni.
Kateri nogometaš je tvoj vzornik?
Tisti, po katerem se oziram oz. nogometaš, ki bi se mu rad približal v svoji igri je Zlatan Ibrahimovič.
Je v nogometnem prostoru atraktivno kakšno posebno moštvo, za katerega bi želel igrati?
Želel bi igrati v Španiji ali Italiji, posebnega moštva, za katerega bi rad nastopil pa nimam. Tudi posebnega kluba, za katerega bi stiskal pesti nimam, več mi pomeni gledati dober nogomet, ne glede na to, v kakšen dres so oblečeni nogometaši.
Kateri je tvoj najljubši zadetek?
Najljubši mi je bil zadnji prvenstveni proti Sparti. Žogo sem pod svoje noge dobil precej stran od gola, se z nekaj 'fintami' otresel nasprotnikove obrambe in zadel.
Kaj razmišljaš v trenutku, ko sprožiš strel proti vratarju?
Nič. Samo iščem prostor, kje bi žogo najlažje spravil v gol. V teh trenutkih je potrebna maksimalna koncentracija in iskanje vratarjevih pomanjkljivosti.
Spremljaš še kateri drugi šport poleg nogometa?
Spremljam rokomet in košarko, predvsem ekipne športe, a na prvem mestu vsekakor stoji nogomet.
Tekst: Andreja Potočnik
Foto: Drago Wernig/Arhiv NZS