Jernej Javornik je po Milanu Đuričiču in Alešu Čehu že tretji trener velenjskega Rudarja v letošnji sezoni. 37-letnik je tudi v svoji igralski karieri pustil velik pečat v Velenju, njegova nogometna pot pa ga je vodila še v Izrael, Avstrijo, na Poljsko in Ciper. Spoznajte stratega Rudarja, ki že v svoji debitantski trenerski sezoni med prvoligaši, kaže bogato strateško znanje in velik potencial...

 

V bistvu sem že šesto sezono v trenerskem poslu, saj sem moral kariero nogometaša predčasno zaključiti zaradi poškodbe kolena.Najprej sem bil dve leti pomočnik trenerja v Domžalah, nato sem eno sezono vodil Ihan. Sledilo je povabilo Doba, kjer sem vztrajal dve leti in tudi dosegel največji uspeh v moji dosedanji trenerski karieri. Z Dobom smo namreč v dodatnih kvalifikacijah za Prvo ligo Telekom Slovenije zanesljivo ugnali Triglav. No, letos pozimi, pa je prišla ponudba Rudarja in resnično sem vesel, da sem dobil priložnost za delo v Prvi ligi Telekom Slovenije.

Zavrč ima zelo kvalitetno ekipo in predvsem veliko željo po igranju v Prvi ligi Telekom Slovenije. Prav tako je Dob zelo močen, veliko pa bo znanega že to soboto, ko se bosta ti dve ekipi pomerili med seboj. Mislim, da imata Dob in Zavrč enakovredne možnosti za prvo mesto. Tu je še Krka, ki se lahko vmeša v ta boj, tako da se praktično lahko še vsi trije uvrstijo med elito.

Seveda  ga spremljam, saj sem tam preživel dve leti. Pri nas se običajno trenerji zelo hitro menjajo, tako da je kar lep dosežek, če preživiš toliko časa v enem klubu. Nič čudnega torej, da še vedno podrobno sledim njihovim predstavam.

Za člansko ekipo Rudarja sem prvič nastopil v sezoni 1991/92 in vztrajal vse do sezone 1999/2000. V tem času smo bili dvakrat tretji v prvenstvu in v Velenje uspeli pripeljati tudi pokalno lovoriko. Kasneje me je pot zanesela v tujino, kjer sem ostal dolgo časa. Obdobje v Velenju bi ocenil kot pozitivno, četudi so me praktično skozi celotni igralsko kariero spremljale številne poškodbe.

Dejstvo je, da šele sedaj spoznavam kako nekateri nogometaši delujejo v tekmovalnem smislu. Nikoli pa ni idealne situacije. Zelo dobro je že to, da sem imel mesec in pol časa za priprave z ekipo, kjer sem lahko fante dobro spoznal in v moštvo skušal vnesti nekatere stvari, ki sem jih želel. Moje mnenje je , da trener potrebuje najmanj leto dni, da ekipa začne z igro, ki jo trener hoče. Zadeve so seveda bistveno lažje, če si recimo vsaj dve leti v isti sredini.

O tem bomo razmišljali po končani sezoni. Sedaj gremo iz tekme v tekmo, poizkušamo  nabirati točke, igrati dobro. Za dolgoročne cilje bo še čas. Najprej si moramo zagotoviti obstanek v ligi.

Ob nastopu funkcije glavnega trenerja Rudarja, ekipa zagotovo ni bila v zavidljivem stanju. Rudar je prejemal preveč zadetkov, po drugi strani pa jih je premalo dal. Priprave smo posvetili temu, da smo poizkušali vrniti zmagovalno mentaliteto moštvu. Želimo dosegati več zadetkov, po drugi strani pa stremimo k zanesljivejši obrambi in na ta način k prejemanju čim manj zadetkov.

Mate Eterovič je zagotvo dodana vrednost za našo ekipo, saj je izjemno izkušen napadalec. Pri Ivanu Firerju pa je bilo le vprašanje časa, kdaj se mu bo odprlo. Firer je bil sedem mesec v klubu, brez doseženega zadetka, na veselje vseh nas, pa se mu je v pripravljalnem obdobju le odprlo, tako da si lahko samo želim, da bo uspel zadržati formo in samozavest, ki ga krasita v zadnjem času. Je pa tukaj potrebno povdariti, da je uspešnost napadalcev zagotovo plod truda celotne ekipe. Veliko smo delali na tem, da se vsi trudijo za celotno moštvo. Le na ta način lahko pridejo napadalci v več priložnosti. Osebno bi bil sicer še bolj zadovoljen, če se prebudi še kdo drugi, tako da bi imeli čim več različnih strelcev v ekipi.

Moja filozofija je dati gol več od nasprotnika. Sam si želim, da moja ekipa prva prihaja v priložnost za zadetek in na ta način tudi prva v priložnost za zmago. Je pa res, da z napadalnim nogometom puščamo nasprotnikom več prostora tudi za njihove priložnosti, ampak to je riziko, ki ga je potrebno sprejeti. V nogometu sta sicer fazi napada in obrambe popolnoma enakovredni.

Če bi mi nekdo pred začetkom službovanja v Rudarju ponudil dve zmagi in en neodločen rezultat, (ne štejem zaostale tekme z Mariborom) bi zagotovo takoj podpisal. Začetek je zelo pomemben zaradi tega, ker ti prinaša predvsem mir za nadaljnje delo. Je pa res, da v dveh mesecih ne moreš storiti veliko. Kakorkoli, smo na dobri poti, da nadaljujemo s temi rezultati. Maribor je pokazal, da je najboljša ekipa v tekmovanju, osebno pa me precej bolj veseli, da smo dobili tekmi z Aluminijem in Triglavom, saj točke proti neposrednim konkurentom štejejo dvojno.

Osnovni cilj ostaja nespremenjen, to je obstanek v Prvi ligi Telekom Slovenije. Sicer se v nogometu vse obrača, tako da če bo možnost za kaj več, jo bomo zagotovo skušali izkoristiti.

Lestvica nikoli ne laže. Na prvenstveni lestvici so Domžale precej pred nami, kar pa seveda po drugi strani še nič ne pomeni. Mi seveda odhajamo v Domžale odigrati dobro tekmo in jo poizkušati dobiti, kot tudi vsako drugo. Je pa jasno, da so Domžale v vlogi favorita.

Tekmo si bom ogledal, močno pa upam, da bodo Srečko Katanec in fantje zmagali. Želim namreč, da se jim čim prej vrne nekoliko porušena samozavest. Z neko serijo pozitivnih rezultatov smo hitro nazaj v igri za SP 2014 v Braziliji in dokler obstajajo teoretične možnosti za to, je potrebno verjeti. Sicer je pa potrebno biti potrpežljiv, saj se čez noč ne da narediti ničesar.




Tekst: NZS
Foto: Ekipa